Mateja Gomboc: Na potovanje v tujo deželo vedno vzamem s seboj delo pisatelja tiste dežele

 Pisateljica mladinske in otroške književnosti, avtorica šolskih učbenikov, srednješolska učiteljica in prevajalka, odlična in zabavna sogovornica, Mateja Gomboc, je svoj pretresljiv roman Balada o drevesu, za katerega je leta 2022 prejela desetnico, v začetku maja predstavila prvošolcem naše šole, in sicer v sklopu projekta Rastem s knjigo za srednje šole. Mi pa smo jo ob pogovoru o romanu povprašali še o marsičem drugem.

 Spraševal in zapisal: Nik Celarc, 1. TC

 Glede na to, da ste pisateljica in profesorica, sklepamo, da veliko berete. Katere so vaše tri najljubše slovenske knjige?

Vsekakor je to Drago Jančar in njegova  knjiga To noč sem jo videl. Zelo mi je ljuba tudi pisateljica Nataša Konc Lorenzutti in njena knjiga Beseda, ki je nimam, pa roman Čefurji raus! –  Vojnović mi je res všeč.

Katere pa tuje?

Navdušena sem nad Eleno Ferrante, posebno nad njeno prvo knjigo o izgubljeni deklici, to je  Izgubljena hči. Pravkar jo berem ponovno, to je že četrta knjiga neapeljskega ciklusa štirih romanov, ki govorijo o dveh prijateljicah in njunem življenju. Zelo dobre knjige so. Zelo mi je ljuba še nigerijska pisateljica Chimamanda Ngozi Adichie, ki je resnično zelo dobra pisateljica. Njen Škrlatni hibiskus je tudi eden najboljših romanov, kar jih poznam. Seveda nadvse rada berem tudi Dostojevskega.

Kdo je vaš vzornik med slovenskimi in tujimi pisatelji?

Med tujimi je zagotovo italijanska pisateljica Elena Ferrante, ki je vsekakor moja vzornica v tem, kako pisati, saj je tudi ona zelo razgaljajoča in dobra pisateljica. Pri slovenskih avtorjih pa ne bi mogla reči.

Katera je vaša najljubša knjiga, ki ste jo napisali sami?

Tista, ki jo zdaj pišem. Vedno je tista, s katero se trenutno ukvarjam.

Imate mogoče njen naslov?

Ne, ravno to je. Postavili ste mi vprašanje o naslovu, a ta se je že tolikokrat zamenjal. Ravno zdaj, ko sem prihajala od doma k vam, sem si ponovno zapisala v telefon novo možnost. Ta, ki ga pišem, govori konkretno o nastanku Nove Gorice.

Če bi bili ena od oseb iz vaših knjig, katera bi bili? Zakaj prav ta? Bi jo lahko malo opisali, saj predvidevamo, da ne poznamo dovolj vaših knjig.

Takoj se mi je porodila oseba, ki je trenutno meni najbolj živa. To je lik iz bodočega romana – ker sem ravnokar vpeta v ta roman, ki ga trenutno pišem, se zaradi tega z njim ukvarjam. V tem romanu nastopa oseba, ki ji je ime Dora, njo vidim, a ne, ker bi mi bila podobna, saj mi v resnici ni, ampak mi je predvsem zelo pri srcu. Pravzaprav ima Dora čisto drug značaj, kot ga imam sama, je bolj zaprta vase in molčeča. Drugače pa lahko rečem, da mi je vsak lik, ki ga ustvarim, zelo blizu, da ga imam rada.

Kaj je po vašem mnenju vaš največji dosežek v življenju?

Ne vem, ne bi vedela. Najprej mi je prišlo na misel, da so to tri hčerke, seveda. Ampak to bi bržkone rekel vsak starš in zveni precej tehnično, klišejsko. Ne vem, meni se zdi … Ne vem,  kaj je moj največji dosežek. Veste, najbrž to, da se trudim biti dobrega srca, predvsem dober človek, in da še kar rastem, da ohranjam optimizem.

Kaj je po vašem mnenju za vas največji pisateljski dosežek?

Resnično še ne vem, upam, da ta še pride … da pride še kaj odličnega od mene. Vsekakor si z vsakim svojim delom, romanom ali delom za otroke ali čimerkoli že, tudi z učbeniki, želim, da je moje delo med ljudmi lepo sprejeto. Da je sprejeto pozitivno.

Smo na turistični šoli, zato me zanima, ali ste kdaj dobili idejo za knjigo na potovanju?

O, seveda. Na potovanjih dobim zelo veliko idej in nadvse rada potujem. Veste, sem tiste sorte popotnica, ki potuje s široko odprtimi očmi, kar pomeni, da mi je pomembno, ko grem v tuji kraj, da ga podoživljam in tudi doživim, zato mi je ta marsikdaj navdih.

Pa še en trik imam, in sicer, ko grem v tujo državo, običajno vzamem s seboj pisatelja iz tiste države, mislim seveda njegova dela. Tako mi je zelo prijetno, da skozi njegov pogled in pisanje spoznam deželo, ki sem jo obiskala. To mi je zelo všeč in tudi vam vsem toplo priporočam, da to napravite sami, ko boste potovali kot turistični delavci.

Kam najraje potujete?

Največkrat potujem v Italijo. Z možem imava majhen avtodom, ki je totalno hipijevski. V njem se midva iz dveh urejenih ljudi, iz gospoda in gospe, spremeniva v dva ostarela hipija. Seveda, ker je avtodom precej neudoben, nama je najlažje dosegljiva Italija, ki jo dobesedno odkrivava. Vsakič se peljeva v novo pokrajino. Letos poleti nameravava nad Gardsko jezero, po čistem severu, kjer je Karnija, Furlanija - Julijska krajina, do Piemonta. Za oktobrske počitnice pa nameravava do Umbrije.

Sama Italija mi je zelo blizu. Rada grem še v Ameriko in naslednje leto sva se s pisateljico Janjo Vidmar, ki je moja dobra prijateljica, odločili, da greva na Route 66. Sama sem sicer tam že bila, a  je bilo zares lepo in je vredno iti ponovno.

Mateja Gomboc, zahvaljujemo se vam za prijeten pogovor.

Hvala tudi vam za zanimiva vprašanja.